Življenje slovenskega učitelja na Švedskem: "Učenci so dolgo brez ocen, vsi odmori pa zunaj"

So ljudje, ki bi jih lahko opisali kot "večje od življenja". Zdi se, kot da to uspeva predvsem tistim, ki na svet gledajo z naklonjenostjo, tistim, ki v vsakem dnevu najdejo stvari, za katere so hvaležni, in tistim, ki so našli nekaj, kar res radi počnejo. Vse to velja za 25-letnega Kristjana Vebra, vzgojitelja, pedagoga in pisatelja, ki je že pri 19 letih postal tudi Naj prostovoljec.

Trenutno živi in dela na Švedskem na severu Stockholma, kjer del dneva preživi kot vzgojitelj, del dneva pa kot svetovalni delavec na šoli. V tej državi na severu Evrope se je našel, tam želi ostati tudi po opravljeni Erasmus praksi.

Prisoten je tudi na TikToku, kjer objavlja predvsem videe o življenju na Švedskem in tamkajšnjem izobraževalnem sistemu. Iz njega v vsakem stavku bije ljubezen do učiteljskega poklica, čeprav sam zase pove, da je njegova babica skoraj eksplodirala od smeha, ko je naznanil, da bo delal v vzgoji in izobraževanju. Ker je kot otrok bil satan, razlaga v smehu.

Kristjan je sogovornik, ki človeka spravi v dobro voljo, obenem pa o učiteljskem poklicu, branju, otrocih in življenju pove stvari, ki ostanejo s tabo.

Abba, Ikea in Frida

Kdo je Kristjan Veber, kako bi se opisali ljudem, ki bodo prebrali ta intervju in o vas še ne vedo nič?

Želel bi si, da me ljudje prepoznajo kot dobrega učitelja in kot pisatelja. To sta morda dve besedi, ki me najbolje opišeta. Beseda učitelj mi je sama po sebi ena izmed najlepših slovenskih besed, saj učiš - kaj je lepšega kot to? In se učiš tudi sam, skozi vse življenje. Veliko prostega časa pa namenim tudi pisanju otroških knjig. Nekaj ljudi pa me morda pozna zaradi ustvarjanja na družbenih omrežjih, saj objavljam TikToke o svojem življenju na Švedskem.

Kdaj in kako ste pristali na Švedskem, zakaj ravno ta država? Je bila želja po odhodu na sever vedno prisotna?

Ne vem, na katerem zelniku je zrasla ta ideja o Švedski, ampak ja, vedno mi je bilo všeč vse, kar je povezano s to državo.

Prvi spomin, ki ga imam na Švedsko, je čas, ko je bila Tina Maze na vrhuncu svoje kariere. Takrat je smučala tudi Frida Hansdotter. Nikdar ne bom pozabil – blond lasje, modre oči, bila mi je res simpatična. Vedno sem navijal zanjo, ona je bila moje vse. Šel sem na Zlato lisico v Maribor s plakatom v švedskih barvah in napisom: “Frida, I love you”. Videla me je in mi dala šopek rož. Danes ne razumem več svoje obsesije s to smučarko (smeh).

Vedno sta mi bili všeč Abba in Ikea – v Ikei ima vse smisel, če mene vprašaš. Zelo sem si želel enkrat na Švedsko, vsaj za eno leto delati na šolo ali vrtec. Na dodiplomskem študiju predšolske vzgoje se je ponudila priložnost, da bi šel v Malmö, a se je takrat to sfižilo in padlo v vodo. Rekel sem si, da očitno zdaj ni čas za to. Nato pa sem letos marca le šel na Švedsko v okviru Erasmus prakse, in sicer raziskovati bralno motivacijo. Tako bo tudi obarvana moja magistrska naloga, šlo bo za primerjavo bralne motivacije v Sloveniji in na Švedskem.

Priprave za selitev na Švedsko so se sicer začele že več kot leto pred odhodom, saj je to zelo draga država in štipendija ne pokrije vsega. Delal sem po tri študentske službe naenkrat, da lahko zdaj normalno živim. Pomembno se mi je zdelo, da imam to finančno neodvisnost.

Če pa sem čisto iskren … že ko sem pakiral, sem pakiral z namenom, da tudi po enem letu ostanem tu. Zdaj in jaz in šola delamo na tem, da bom res ostal. Ostal bom v vsakem primeru, tudi če ne na tej šoli, saj sem se na Švedskem res našel.

Kako je videti vaš povprečni delovni dan? Delate namreč v vrtcu kot vzgojitelj in v šoli kot svetovalni delavec.

Delo v svetovalni službi mi zelo sede, zato sem si želel najti šolo, ki bi mi lahko ponudila oboje, kar imam rad - tako predšolsko vzgojo kot svetovalni del. Delo z učenci mi res veliko pomeni. Povprečni delovni dan je videti tako, da vstanem ob šestih zjutraj, grem na avtobus in okoli 7.30 prispem v šolo. Začnem s svetovanjem – na ure se prijavijo učenci, ki imajo določene težave, bodisi učne bodisi težave z anksioznostjo in podobno. Nato grem delat v vrtec, kjer sem vzgojitelj v eni izmed skupin. Moji dnevi so tako razdeljeni na pol.

V šoli z učenci govorite angleško, kajne?

Ja, gre za mednarodno šolo, v kateri uporabljajo švedščino in angleščino. Ker sem tukaj priseljenec, se mi zdi zelo pomembno, da se tekoče naučim govoriti tudi švedsko. Marca se bom vpisal na intenziven tečaj. Mislim – no, upam – da ne bom imel prevelikih težav. Sicer tekoče govorim tudi nemško, pravijo pa mi, da je švedščina mešanica med angleščino in nemščino. Zelo pomembno mi je obvladanje jezika, saj se mi zdi, da s tem pokažeš spoštovanje do države in kulture, s katero zdaj živiš.

Popolnoma brezplačna šola in brez ocen do šestega razreda

V svojih videih na TikToku pogosto govorite o švedskem izobraževalnem sistemu. Kje lahko vlečemo vzporednice s Slovenijo in kje so največje razlike? Kaj je vas najbolj presenetilo, ko ste začeli delati tam?

Zdaj, ko sem že pol leta tukaj, bi rekel, da se švedska šola kar razlikuje od slovenske. Prva stvar, ki mi je bila najbolj zanimiva, je, da učenci na Švedskem nimajo ocen do šestega razreda. Do takrat je poglavitno, da se učenci naučijo učiti in to znanje znajo uporabiti. Dobijo le opisne ocene.

Zanimivo mi je tudi to, da ima Švedska neke vrste malo šolo, ki jo imenujejo F-klas (förskoleklass), nato pa sledi še devet let osnovne šole. Skupno torej osnovno šolo obiskujejo 10 let. Prav tako na Švedskem nimajo domačih nalog razen res izjemoma, mogoče pri švedščini in matematiki. Tudi za to nalogo imajo po dva tedna časa, da jo končajo.

Prav tako bi kot zanimivo izpostavil, da ni plačnih razredov – učitelj se pogaja za svojo plačo. Ravnatelj dobi od občine fond, ki ga lahko porabi za plače, potem pa te na sestanku vpraša, kakšno plačo si si zamislil. Nato se začne barantanje, po domače povedano (smeh). Predstaviti moraš, kaj boš za ta denar prispeval, kaj je tvoja dodana vrednost … Zdi se mi, da to spodbuja zdravo konkurenčnost. Več inovativnih idej predstaviš, bolj zna ravnatelj to nagraditi.

Posebnost švedskih šol je tudi to, da otroci vse odmore preživijo zunaj, tudi če je slabo vreme.

Najbolj pomembna stvar, ki bi jo moral pravzaprav navesti kot prvo, pa je, da je šola tu popolnoma brezplačna. Starši ne kupujejo šolskih potrebščin, ne plačujejo šolskih izletov, kosila … Zavedam se, da nič ni popolnoma brezplačno in da se šola financira z davki. Se mi pa zdi super, da imajo prav vsi učenci enako izhodišče, ne glede na to, ali imajo bolj ali manj premožne starše.

Seveda se tudi Švedska srečuje s svojimi izzivi. Tu je zelo veliko priseljencev, zato je kar nekaj dela z različnimi jeziki in različnimi kulturami. Tukaj ni čisto nič drugače kot v Sloveniji, kar se tiče učnih težav, medvrstniškega nasilja … Po moji oceni pa je na Švedskem še bolj prisotno to, da vzgoje več ni, starši se izredno podrejajo otrokom. V šolah je treba torej dajati poudarek na ta vzgojni del. Vse se da, je pa potrebno veliko volje in pozitivna miselna naravnanost.

Kako pa je z uporabo mobilnih telefonov v švedskih šolah?

Mislim, da se šole glede tega med sabo razlikujejo. Pri nas jih poberemo in damo v škatlo, otroci pa jih dobijo nazaj po koncu pouka. V vrtcih se na srečo še ne srečujemo s telefoni. Ne zaznavam, da bi učenci telefone zelo pogrešali. Otroci znajo biti otroci brez telefonov.

Katero od posebnosti švedskega izobraževalnega sistema bi najraje prenesli v slovenskega?

Vedno sem bil zagovornik tega, da lahko kot učitelji delamo spremembe v učilnici. Ni nam treba takoj razmišljati o tem, kako spremeniti sistem. Mislim, da moramo najprej spremeniti svojo miselno naravnanost. Če posplošim, se mi zdi, da smo Slovenci negativno nastrojeni sami proti sebi. To se mi zdi nesmiselno. Kar bi se dalo zlahka prenesti v slovensko okolje, je to, da bi odmore preživljali zunaj. Morda se zdi neizvedljivo, da se učenci preobujejo in gredo ven za pet minut. Začnimo pri tem, da imamo eno uro pouka zunaj. Ni nujno, da gremo v gozd, lahko smo na šolskem igrišču. To malenkost lahko vsak učitelj uvede, noben zakon ti ne more preprečiti, da greš z učenci na šolsko igrišče.

Pa še ena stvar … Vem, da veliko učiteljev v Sloveniji dela super, nagovarjam tiste, ki morda ne vedo, kako bi se lotili izpeljave učne ure. Naj je ne izpeljejo frontalno, to pomeni, da ne stojijo pred tablo, predavajo, razlagajo … Naj jo izpeljejo projektno. Pri gospodinjstvu se ni treba učiti preko PowerPointa, katere vrste tekstila obstajajo. Lahko naredimo projekt, da učenci ustvarijo svoje sanjske kavbojke, sanjski outfit, morda prinesemo različne vrste tekstilov, da jih spoznajo v praksi.

Mislim, da je vse v miselnosti posameznika – če se ti odločiš, da boš na neki način izpeljal uro, pa ni ga vraga, da bo drugače! Zdi se mi, da kot narod večkrat sami sebe “tlačimo dol”, češ da "tega ne moremo, tega ne znamo". Ker si ne upamo. Ampak moramo si upati, ker imamo veliko znanja in izkušenj.

"Predaja znanja me je vedno fascinirala"

Učiteljski poklic se sooča z vedno več izzivi. Od pomanjkanja učiteljev do vedno več učnih težav in tega, da je spoštovanje poklica žal upadlo. Zakaj ste kljub vsemu izbrali poklic učitelja?

Jaz vedno rečem, da je biti učitelj eno izmed največjih poslanstev na svetu. Je pa res, da je to obenem služba, služba, ki bi morala človeka preživeti in biti dobro plačana, pa žal ni tako. Sploh za mlade učitelje, učitelje začetnike, tam res govorimo o mizernih plačah. Tu moram omeniti tudi plače pomočnikov vzgojiteljev, ki so res katastrofalne, morali bi goreti vsi alarmi. To bi morali urediti že pred 20 leti, pa še zdaj niso.

Prav tako je čedalje več izzivov pri poučevanju učencev z različnimi potrebami, sodelovanju s starši … Težko mi je to reči, ampak učiteljski ugled je danes res slab. Ampak sploh nam ni treba veliko let nazaj, da ugotovimo, kako pomembni so učitelji, samo spomnimo se covid let in šole na daljavo, ko je večina staršev doumela, kako težko je poučevati. To, da je dva plus dva štiri, je nam morda res jasno kot beli dan, ampak kako to razložiti otroku? Predstavljaj si, da imaš v razredu po 30 učencev in da se ena oseba poskuša posvetiti potrebam vsakega. To je noro, zame bi morali učitelji dobiti Nobelovo nagrado. Izzivov je veliko, ampak nad tem poklicem ne bi smeli nikoli obupati.

Ko sem svoji stari mami povedal, da grem naprej na študij predšolske vzgoje, se je začela smejati na ves glas. V otroštvu je veljalo “Kristjan je enako Satan”. Res sem bil groooozen otrok, prav grozen. Poreden, nesramen. Nihče ni verjel, da bom jaz počel karkoli povezanega z vzgojo in izobraževanjem. Ampak ko gledam nazaj, ugotavljam, da sem bil vedno fasciniran nad svojimi učitelji in profesorji. V 95 odstotkih so bili izjemni in od njih sem veliko odnesel. Ta predaja znanja me je vedno fascinirala.

Še en velik razlog, da sem se odločil postati učitelj, pa je to, da sem vedno sovražil učbenike. Zdaj so se začeli truditi, da so bolj izkustveno naravnani. Ampak jaz se spomnim dolgih, suhoparnih, groznih tekstov. Obljubil sem si, da bom enkrat napisal učbenik za en predmet. Mogoče ga bom pa res. Še danes nekje uporabljajo tako suhoparen material, da ni čudno, da se ti zagabi učenje.

Švedski "lagom"

Pravite, da ste se na Švedskem našli. Kaj vam tam tako ustreza in kaj bi si morda želeli prenesti v Slovenijo?

Tukaj uporabljajo besedo, ki opisuje občutek nekega blagostanja. Danci imajo hygge, Švedi pa lagom. Zdi se mi, da to državo najbolje opiše. Ta občutek je težko opisati, ker se razvija, rodi znotraj tebe, ko živiš tu. Všeč mi je tudi njihov občutek za sočloveka, za pomembnost iskrenih pogovorov in druženja, za to, da čas preživljaš z ljudmi, ki so ti dragi. In njihovo prepričanje, da se da vse urediti. Tako jih doživljam jaz.

Rekel bi, da so zelo odprta družba – ne govorim samo o tem, da so odprti za tujce in podobno. Govorim o tem, da radi govorijo, radi pomagajo. Vsi so me strašili, da so zelo hladni, da so zelo zaprti vase. Ampak nisem dobil tega občutka, saj ti z največjim veseljem pomagajo na vsakem koraku. Zdi se mi, da imamo tudi Slovenci velik čut za sočloveka, ampak bi rekel, da je tu več spoštljive komunikacije. Saj veste, kaj pravijo za nas: delamo kot Nemci, ‘žuramo’ kot Balkanci. Res se mi zdi, da nas kot narod to najbolje opiše. V službi smo navajeni dati 110 odstotkov, smo pa tudi temperamentni. Na Švedskem pa morda tega temperamenta včasih malo zmanjka, zmanjka tega ‘špikanja’.

Pravite, da so Švedi pripravljeni pomagati na vsakem koraku in da so zelo odprti. Ali človeka tudi zlahka spustijo bližje, kako je s sklepanjem pravih prijateljstev?

Ko si mi to omenila, sem se spomnil, na to, da me je učiteljica iz Velike Britanije po pol leta mojega življenja in dela na Švedskem vprašala, koliko domačinov me je že povabilo k sebi domov na obisk. Takrat sem pomislil: Uh, pa res, nihče me še ni. Tako da zagotovo ohranjajo neki del življenja, ki ga imajo samo zase. Ampak tako dobro komuniciraš z njimi, da tega morda sploh ne opaziš. Saj veš, pri nas smo navajeni, da nekomu rečemo, naj pride na kavo. Tu imajo fiko, a to večinoma poteka po kavarnicah, ne po domovih. So odprti, a morda kanček bolj zaprti kot mi, kar se tiče spuščanja v domove.

Kako so videti vaši dnevi po službi?

Skoraj vsak dan grem po službi v fitnes, da se pretegnem in si zbistrim glavo. Potem si skuham večerjo, dneve med tednom preživim bolj umirjeno. Med vikendi pa se dobim s prijatelji, ki sem jih tukaj spoznal, ali pa kam odpotujem. Ker živim v Stockholmu, imam odprta vrata, da grem kamorkoli.

Kako pa je z vašim domotožjem? Ga imate ali ste se tam res tako našli, da se s tem ne spopadate?

Preden sem šel na Švedsko, sem se vprašal, kaj bom naredil, če bom imel domotožje. Potolažilo me je dejstvo, da se lahko kadarkoli, ko mi bo preveč ali pa bom pogrešal domače, usedem na prvo letalo in grem domov. To mi je pomagalo na samem začetku. Ampak če sem čisto iskren – oprosti, mami, če bereš – svoje družine ne pogrešam v takšni meri. Vsak dan se namreč slišimo preko video klicev, vsake toliko časa pridem domov … Domotožje čutim predvsem za tradicionalno slovensko kuhinjo. Ni ga čez ričet, ni ga čez domačo govejo juho, ni ga čez tenstano zelje. Oh! Če se potrudiš, si lahko tudi tu pričaraš, ampak nima enakega okusa kot doma. Je pa velik privilegij, da je moja mama kuharica. Tako da dobim vse, kar tu pogrešam.

Si predstavljate naslov: “Ne pogrešam mame, pogrešam ričet”.

(glasen smeh) Prosim, ne.

Pred nekaj leti sem imel intervju za neki slovenski medij, star sem bil 19 let. Bežno sem omenil, kako se me je neka situacija v varni hiši tako dotaknila, da sem tudi jaz zajokal. Naslov je bil: “Naj prostovoljec, ki zaspi v solzah”. Tega nikoli ne bom pozabil (smeh).

Želi pisati knjige, ki otrokom dajo upanje

V enem izmed videov sem ujela, da ste na Danskem predstavljali svojo knjigo. Povejte mi več o svojem pisanju. Ustvarjate predvsem za otroke?

Z branjem sem povezan že od otroštva. Babica in mami sta mi veliko brali, doma sem imel knjižnico, v kateri sem knjige razporedil po velikosti, od največjih do najmanjših (nasmeh). V zadnji triadi osnovne šole se je branje ustavilo, zapadel sem v bralno krizo, ki je trajala vse do prvega letnika faksa. Priznam, da v tem obdobju nisem prebral niti ene knjige, tudi pri domačem branju sem izhajal iz obnov. Nato se mi je pri predmetu mladinska književnost spet odprlo, kot neki portal, vorteks (smeh). Začel sem brati, dobivati ideje, nato sem začel pisati. Upam si trditi, da bom do konca življenja ustvarjal otroško literaturo. Najbolj pomembno mi je, da pišem knjige, ki otrokom dajo upanje. Ne glede na to v kaki situaciji so.

Lotil sem se tudi projektov za spodbujanje branja, saj sem kot strokovni delavec opazil, da je problematika z bralno pismenostjo in bralno motivacijo pri nas kar velika. Projekt Polet s knjigo je bil nagrajen za najboljši prostovoljski projekt s strani predsednice republike. V okviru projekta smo vse strokovne delavce spodbujali, naj čim več berejo in otroke spodbujajo k branju. Za magistrsko delo pa se bom ukvarjal s tem, kako otroke motivirati k branju.

Moje sanje so, da bi ustvarjal za Cicido in Ciciban ter bil nekoč vsaj kanček tako dober, kot so slovenski pisatelji. Naj omenim Anjo Štefan, Žigo X Gombača, Ambroža Kvartiča, Boštjana Gorenca - Pižamo. To so moji vzorniki.

Prej ste omenjali Abbo, ptička pa mi je prišepnila, da ste tudi sicer velik oboževalec Evrovizije. Od kod izhaja ta ljubezen? Ali gledate že predizbore in vse navdušeno točkujete ali si ogledate šele finale?

Evrovizija se mi zdi družinska stvar, to smo vedno gledali skupaj. To je z mano ostalo. Prvi slovenski nastop, ki se ga spomnim, je nastop Maje Keuc. Ne gledam nacionalnih tekmovanj, pogledam si oba predizbora in finale. Se mi pa zdi, da bi se lahko Evrovizija vrnila k svojim koreninam – oh, da bi se vrnil orkester na odru! Mogoče tudi malo manj golote na odru. Nisem konservativen, ampak bi bilo super, da si lahko to pogledaš z družino in ti ni treba komu pokriti oči (smeh). Pri Slovencih mi je zabavno, ker nihče ne gleda Evrovizije, na koncu pa ima vedno veliko gledanost.

Na Švedskem je Evrovizija pomembna, kajne.

O, ja! Na Švedskem je to nacionalni šport. Tako kot mi jemljemo ekipne športe, oni jemljejo Evrovizijo. Letos sem bil na enem izmed njihovih nacionalnih predizborov – te karte je izredno težko dobiti. Preden sploh pride do finala, imajo šest predizborov. V areni, kjer poteka finale, so igrali glasbeni izvajalci, kot sta Taylor Swift in Ed Sheeran. Na finalu je bilo tako 50.000 gledalcev! Samo v uvid, kako resno jemljejo Evrovizijo.